»Zdi se, da je Gorigorja nekako na kožo pisana nekoliko bolj razrahljana progresivna zvočna slika, ki raje premleva širna gorovja z nekaj strmimi prepadi kot pa nenehno nagnetene ceste ali pa denimo namrščeno samodisciplino, ki pogosto ždi nekje v zatilju ali pa kar v ospredju bendov s tovrstnim, ultraprogresivnim metalskim zvokom.«